Spoštovana ERIKA ŽNIDARŠIČ, ste me javno vprašali, jaz Vam prav tako javno odgovarjam:
1.
klical sem na DBR v lastnem, osebnem imenu, ker sem želel pridobiti e-poštni naslov, kamor bi bilo potencialno moč poslati ustrezno ponudbo za pomoč državi Republiki Sloveniji, v segmentu takratnega hektičnega povpraševanja po vsem tistem, kar je tako usodno umanjkalo.
Poklical sem, konkretno, gospoda ANTONA ZAKRAJŠKA, ker sem ga osebno poznal in ga še zdaj osebno poznam in sem razumsko ocenil, da bi bil lahko prav on človek, ki bi mi lahko povsem legalno, legitimno in zakonito postregel z informacijo, ki me je zanimala.
To je dotični tudi storil - navedel mi je e-poštni naslov (info@dbr.si), na katerem se je tistihdob, očitno, zbiralo najrazličnejše ponudbe najrazličnejših pravnih in fizičnih oseb, ki so želele/želeli/hotele/hoteli pomagati Republiki Sloveniji in njenemu prebivalstvu (laično sklepam, da so vsi takrat želeli/hoteli pomagati).
2.
Ponujal nisem nič!
3.
Ker nisem ponujal NIČ, Vam tudi na Vaše tretje zaporedno vprašanje (v skladu s sosledno logiko) ne morem odgovoriti.
Me pa zanima nekaj:
ZAKAJ ste pomislili, da sem klical zaradi kakršnegakoli posredovanja?
Kdo Vam je to namignil?
Iz izjav gospoda IVANA GALETA je razbrati le to, da sem klical, oziroma, da sem kontaktiral, drugega nič.
Kaj je bila dejanska vsebina telefonskega pogovora med menoj in gospodom ANTONOM ZAKRAJŠKOM, tega, zelo verjetno, gospod IVAN GALE nekako ni mogel vedeti - razen, če mu tega ni zaupal gospod ANTON ZAKRAJŠEK.
Kaj pa, če sem klical, da bi prijazno povprašal, če lahko pri njih dobim nekaj zaščitnih mask?
