Uničenje in odpor v Hasankeyfu in na Tigrisu
Poročilo o trenutnem stanju na jezu Ilisu in projektu hidroelektrarne ter o protestnih kampanjah
Vse od samega začetka je gradnja jeza Ilisu in celotnega sistema hidroelektrarn v jugovzhodni Turčiji izjemno sporen projekt tako za dolino Tigrisa v turškem Kurdistanu kot za mezopotamska mokrišča v južnem Iraku. Nedavno je turška vlada naznanila, da bo 10. junija 2019 začela polniti rezervoar jeza Ilisu. Poročilo predstavlja pregled pričakovanih, skrb vzbujajočih socialnih, kulturnih in ekoloških posledic, ki jih bo vladni projekt povzročil, ter trenutne boje na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ki se trudijo projekt zaustaviti.
Predstavitev Projekt Ilsu na reki Tigris, katerega gradnja se je začela že leta 1997, je največji projekt jeza oziroma hidroelektrarne, ki ga je do sedaj načrtovala turška vlada. Predstavlja enega ključnih elementov obsežnega Projekta jugovzhodna Anatolija (GAP) v pretežno kurdsko naseljenem južnem delu Turčije. GAP sestavlja 22 velikih jezov s kapaciteto zagotavljanja 8.ooo MW električne energije in načrtovanim namakanjem 1,8 milijona hektarjev kmetijskih površin. Cena projekta Ilisu je ocenjena na 2 milijardi evrov, HE naj bi proizvedla 1.2oo MW električne energije, jez pa bo z višino 138 metrov na Tigrisu ustvaril jezero s površino 313 kvadratnih kilometrov, dolgo 136. Prvi konzorcij za gradnjo jezu Ilisu je razpadel leta 2002, vendar je bil tri leta kasneje ponovno vzpostavljen s pomočjo nemških, švicarskih in avstrijskih podjetij, ki so se javila za poroštvo pri zunanjem kreditiranju v omenjenih državah. V naslednjih letih je bila vpletenost evropskih podjetij, bank in vlad pod stalnim napadom, vse do julija 2009, ko so agencije za zunanje kredite Nemčije, Avstrije in Švice storile edinstven korak in suspendirale poroštvo za kredite. Razlog za umik je bilo dejstvo, da Turčija ni upoštevala zahtevanih okoljskih, socialnih in kulturnih pogojev za zaščito dediščine, kar so spremljali tudi množični protesti na mednarodni ravni. Turška vlada je kljub temu organizirala nov sistem financiranja s posojili treh turških bank in pričela z gradnjo projekta v marcu 2010. V Ilisu konzorciju je ostalo le eno tuje podjetje - Andritz iz Avstrije.
Vpliv na prebivalce, kulturo in naravo Uradne izjave iz leta 2005 pričajo o tem, da bo rezervoar jeza Ilisu popolnoma ali delno poplavil 199 vasi in zgodovinsko mesto Hasankeyf, v katerih skupno živi 55.ooo ljudi. Tej številki je potrebno dodati še 23.ooo prebivalcev iz 80 prizadetih vasi, ki niso všteti v statistike, saj jih je v izselitev že v 90-ih letih prisilila turška vojska. Poleg tega bo neposredno prizadetih še vsaj 3.ooo nomadskih družin, ki so odvisne od reke Tigris. Skupno število prebivalcev, ki jih bo izgradnja jezu direktno prizadela, je tako okoli 1oo.ooo. Velika večina je Kurdov, medtem ko je polovica prebivalstva v Hasankeyfu arabskega. Do armensko-asirskega genocida med prvo svetovno vojno je bil pomemben del prebivalstva Hasankeyfa in okoliških vasi asirski. Več kot 40% vseh prizadetih prebivalcev nima v lasti nobene zemlje ali nepremičnine, kar pomeni, da ne bodo prejeli nobenih nadomestil za izgube – izgubili pa bodo skoraj vse. Za ostale manjše kmete so odškodnine precej nizke, poleg tega pa jim niso ponujena niti primerna nadomestna zemljišča. Ljudje, ki bodo čutili posledice projekta, bodo soočeni z izgubo tako sredstev za preživetje kot kulture, domovine in družinskih vezi, večino pa čaka prihodnost v revščini. Kurdi oziroma celotno ne-turško prebivalstvo še vedno doživlja sistematično asimilacijo s strani turškega nacionalističnega državnega aparata. Projekt Ilisu bo proces asimilacije še dodatno zaostril. Centralizem turške vlade nima nobenega posluha in prostora za vključitev ljudi, civilnih organizacij ali občin iz prizadetega območja v odločevalske procese. Vsi načrti in odločitve prihajajo iz Ankare, sprejema pa jih tako imenovani DSI (Državno podjetje za hidrogradnjo), ki projekt vodi v imenu turške vlade.
Na lokalni in regionalni ravni bo finančno profitirala le peščica veleposestnikov in lokalnih podjetij. Projekt Ilisu je lociran v zgornji Mezopotamiji, zibelki civilizacije, kjer so se razvile prve človeške naselbine in bo radikalno vplival na več kot 400 arheoloških najdišč, pri čemer celotno področje, ki bo poplavljeno, sploh še ni povsem raziskano! Do danes je bilo opravljenih le okoli 20 izkopavanj. Mesto Hasankeyf, ki je naseljeno že več kot 12.ooo let in v katerem se edinstveno spajata bogata zgodovinska kulturna dediščina ter biotska raznovrstnost, bi bilo poplavljeno zaradi rezervoarja jeza Ilisu. Ker prebivalci vztrajajo v mestu, je Hasankeyf postal simbol boja proti projektu Ilisu. Hasankeyf je bil stoletja del Svilne poti, v srednjeveških časih je bilo mesto eno največjih regionalnih središč, v njem pa najdete več sto spomenikov, okrog 5.5oo jam, ki jih je v živo skalo izkopal človek, ter sledi 20 različnih kultur, ki so naseljevale te kraje. Ker mesto leži na velikem področju, bi bila za arheološke raziskave potrebna večletna izkopavanja. Neodvisna raziskava[1]je potrdila, da Hasankeyf in okoliška dolina Tigrisa izpolnjujeta devet od desetih kriterijev za UNESCO-vo svetovno dediščino, a turška vlada območja vseeno ni prijavila za zaščito. Dejstvo, da je Hasankeyf označen za prvostopenjsko arheološko najdišče, turška vlada uporablja za preprečevanje kakršnihkoli projektov urbanega razvoja ali investicij v trajnostni turizem. V 70-ih je v mestu živelo okrog 10.ooo ljudi, danes pa Hasankeyf s 3.ooo prebivalci velja za enega izmed najrevnejših okrajev v Turčiji.
Projekt Ilisu predstavlja ogromen poseg v geografijo Zgornje Mezopotamije in bo poplavil skoraj 400 kilometrov dragocenega rečnega habitata, ki je dom velikemu številu vrst, kot je na primer ogrožena evfratska želva mehkoščitka. Rečni obalni pas Tigrisa je ključnega pomena za ekologijo celotne regije. Hasankeyf je dom vsaj 123 različnim vrstam ptic. Kot se je to zgodilo v rečni dolini Evfrata po izgradnji petih velikih jezov, se bo tudi tu regionalno podnebje spremenilo, negativno pa bo jez vplival tudi na tradicionalno agrikulturo. Zaradi majhnega števila raziskav, ki so bile izvedene v dolini Tigrisa do sedaj, se ne ve točno, kaj vse bi lahko izgubili. Kvaliteta vode v rezervoarju naj bi bila izjemno nizka, kar bo vodilo v množično izumrtje rib in bo predstavljalo grožnjo zdravju prebivalcev. Jez bo prav tako vplival na zmanjšan pretok reke, kar bo predstavljalo posledice za mezopotamska močvirja v Iraku, ki so največje mokrišče na Bližnjem Vzhodu, ki je tudi pod zaščito UNESCA.
Sirija in predvsem Irak sta odvisna od vode v reki Tigris. Ta prestavlja bistven vir tako za podeželje kot tudi za urbane centre že več tisoč let. Mednarodne konvencije (npr. Konvencija ZN o pravu o uporabi mednarodnih površinskih tekočih voda za nenavigacijske namene iz leta 1997) in zakonodaja zahtevajo dogovore med Turčijo, Irakom in Sirijo, a jih Turčija ni podpisala. Namesto tega Turčija sklepa bilateralne dogovore, kot to počne z Irakom v zadnjih letih. Potrebe ljudi in narave v te dogovore niso vključene in nikjer ni nobenega zagotovila, da Turčija ne bo uporabila vode kot vojnega orožja proti Iračanom. Turška uporaba jezov kot orožja se je pokazala v primeru Demokratične federacije v severovzhodni Siriji, ki so jo osvobodile Sirske demokratske sile (SDF) med sirsko vojno. Zaradi sovražnosti proti severovzhodni Siriji Turčija od leta 2016 redno prekinja tok reke Evfrat, s čimer znatno zmanjša proizvodnjo elektrike, namakanje in zalogo pitne vode za omenjeno področje. S tem Turčija krši bilateralni sporazum s Sirijo iz leta 1987, s katerim se je zavezala, da bo na meji zagotovila pretok vsaj 500 kubičnih metrov vode na sekundo.
Razvoj od začetka gradnje leta 2010.Štiri turška podjetja (v največji meri Cengiz in Nurol) ter Andritz kot vodilna firma v konzorciju so prejela posojila od državne Halkbank in privatnih Akbank in Garantibank. Predvideva se, da je turška država prevzela vlogo garanta za kredit in je pripravljena jamčiti za finančna tveganja. Kampanja proti omenjenima dvema zasebnima bankama, ki se je začela leta 2010, je bila prva politična akcija proti delovanju bank v Turčiji, a žal ni uspela doseči umika podpore projektu hidroelektrarne.
Poleti 2010 se je začela gradnja Novega Hasankeyfa, novega mesta, ki so ga pričeli graditi 2 kilometra severno od starejše naselbine. Poleti 2012 so dokončali tri predore za preusmeritev Tigrisa in tako so bili izpolnjeni pogoji za začetek gradnje samega jezu. V januarju 2013 je kot rezultat tožbe, ki jo je vložila Zveza zbornic inženirjev in arhitektov (TMMOB), upravno sodišče v Ankari odločilo zadržati izvajanje Projekta Ilisu, dokler ne bo pripravljeno manjkajoče poročilo o okoljskem vplivu izgradnje jezu, vendar je vlada zakone spremenila tako, da se je po treh mesecih gradnja lahko nadaljevala – vse do danes ni bilo izdano sploh nobeno poročilo o okoljskem vplivu! Poleti 2014 so gverilke in gverilci PKK ugrabili dve delovodji, kar je gradnjo ustavilo za nadaljnje štiri mesece. Junija 2015 so delavci organizirali stavko na gradbišču, potem ko so jih med pogajanji o delovnih pogojih napadle privatne varnostne službe. V želji po preprečitvi ponovne stavke na gradbišču so od konca leta 2015 veliko večino delavcev »uvozili« iz oddaljenih provinc Turčije. Ti delavci živijo na gradbišču in nimajo nobenih stikov z lokalnim prebivalstvom.
Obnovitev vojaških spopadov v turškem Kurdistanu je po leti 2015 vladi omogočila zadušitev vseh oblik protestov. Povečana represija je seveda omejila tudi delovanje proti Projektu Ilisu, ki sta ga v začetku leta 2015 obudila HYG in Mezopotamski ekološki forum, nova krovna okoljevarstvena organizacija. Vrhunec aktivnosti je gibanje doseglo s prvim Globalnim dnevom akcije za Hasankeyf 20. septembra 2015. Tekom celega leta je potekalo šest demonstracij v in okoli Hasankeyfa, vložene so bile tožbe in tako aktivisti kot prizadeto prebivalstvo so upali na močen odpor. A vlada je na stotine ljudi novo zaposlila kot »vaške straže« ter jih oborožila za varovanje gradbišča jezu, ki stoji blizu območij, za katera so v 80-ih letih potekali hudi boji med PKK in turško vojsko. Množica »varnostnih sil« v okolici jeza je del še vedno trajajočih vojaških operacij; od leta 2015 so mnogi kraji okoli Hasankeyfa in jeza Ilisu razglašena za vojaška območja, kjer je gibanje prepovedano. Militarizacija je dosegla takšno stopnjo, da je kraje nemogoče obiskati kot neodvisni raziskovalec. Izredno stanje, uvedeno leta 2016, je izražanje kakršnekoli kritike prek manifestacij ali drugih akcij praktično onemogočilo.
Turška oblast prav tako želi onemogočiti medijsko poročanje o posledicah izgradnje jezu. Tako je bil Mathias Depardon, francoski novinar National Geographica, ki je pokrival primer grobnice Zeynel bega, v Hasankeyfu 5. maja 2017 med pisanjem daljšega članka na temo kulturne dediščine v okolici pridržan in nekaj tednov kasneje izgnan v Francijo.
Od leta 2016 turški vladni predstavniki redno izjavljajo, da je gradnja že v 97, 98 ali 99% končana in da se bo polnjenje rezervoarja začelo v »nekaj mesecih« ali »naslednje leto«. Do sedaj se to še ni zgodilo, ostaja pa nejasno, ali bo po končanju jeza elektrarna pripravljena za obratovanje. Tudi zadnji od treh tunelov za preusmerjanje vode bo kmalu nared za zaprtje, kar je nujno pred začetkom polnjenja jeza. Drugi nujni korak je dokončanje velikega mostu 2 kilometra vzhodno od Hasankeyfa, ki je ključen za lokalni promet do sedaj pa je zgrajen le v dveh tretjinah. Ostali predpogoji za začetek polnjenja jeza so povezani s preseljevanjem ljudi in preselitvijo spomenikov iz Hasankeyfa.
Pomembno vprašanje je tudi pozicija iraške vlade, ki bi lahko vprašanje jezu postavila na globalno raven. Medtem ko je Irak v preteklosti večkrat odkrito kritiziral Turčijo glede jeza Ilisu in drugih odprtih zadev okoli Tigrisa, se zdi, da se je njihova pozicija v letih 2016/17 spremenila. Po več srečanjih med predstavniki obeh držav v zadnjih letih[4]je turška vlada večkrat izjavila, da Irak zaradi polnjenja jeza ne bo utrpel nobenih posledic[5]. Iraška vlada najverjetneje išče dogovor s Turčijo, ki bi zagotovil večji pretok vode med samim polnjenjem ter regulacijo minimalnega pretoka kasneje. To se dogaja brez kakršnihkoli razprav znotraj iraške družbe, ki bo zaradi jezu utrpela največje posledice. Turška ambasada v Iraku je junija 2018 izjavila, da bo Turčija povečala minimalni pretok vode v Irak iz 60 na 90 kubičnih metrov na sekundo, kar je ogromno pod povprečjem na turško-iraški meji, ki sicer znaša okoli 500 kubičnih metrov na sekundo.
Ko je v začetku junija 2018 nivo Tigrisa padel na najnižji nivo v zgodovini, se je v Iraku razvnela burna debata. Turčijo so obtožili, da je začela polniti jezero za jezom Ilisu, kar se takrat še ni dogajalo. Razlog za nizek vodostaj je bilo malo zapadlega snega v prejšnji zimi ter na splošno nizek nivo padavin v dveh predhodnih letih. Že od konca 90-ih let, ko so se posledice podnebne krize v mezopotamskem bazenu začele jasno kazati, je upadanje vodostajev smer razvoja dogodkov. Še en pomemben razlog je deforestacija kurdistanskih gora, ki aktivno poteka predvsem od druge svetovne vojne dalje.
Med kampanjo za lokalne volitve je turški predsednik izjavil, da se bo polnjenje rezervoarja Ilisu začelo 10. junija 2019. Po navadi se tovrstnih rezervoarjev ne polni v juniju, saj iz gora največ vode priteče v marcu in aprilu. A letošnja zima je presenetila z izjemnimi količinami padavin, zaradi česar je konec maja pretok Tigrisa še vedno zelo visok. Po uradnih razlagah naj bi polnjenje trajalo 6 do 24 mesecev, odvisno od rečnega pretoka.
Ekspropriacija in razseljevanje.Izgradnja jezu Ilisu uradno stane 1,2 milijardi evrov, projekt preseljevanja (razlastninjenje, selitve, nova infrastruktura, …) pa bo zahtevala še dodatnih 800 milijonov evrov. Razlaščanje v nekje 200 naseljih, ki jih bo prizadela gradnja jezu, se je povečini začela leta 2012. Poleg vasi Ilisu, ki so jo preselili že oktobra 2010, in Hasankeyfa se predvideva še preselitev dveh vasi. Vsi ostali prebivalci tega območja – z izjemo tistih brez zemlje – so dobili denar in si sami izbrali novo domovanje. Zbornica kmetijskih inženirjev iz Batmana je poročala, da je kar 80% plačanih kompenzacij šlo v naložbe izven regije, kar je potrdilo že dolgo nazaj izražene pomisleke, da bodo ljudje nov prostor pod soncem iskali daleč stran. Prav zdaj, v začetku leta 2019, je še vedno okoli 100 gospodinjstev, ki niso sprejela ponujene kompenzacije in so se pritožila na sodišče. Njihovi primeri se vlečejo že od leta 2012, ko so dvakrat organizirali demonstracije za pravičnejši in transparentnejši proces razlaščanja in preseljevanja.
Tisti prebivalci, ki so se strinjali s preselitvijo v Novi Hasankeyf, se sedaj soočajo z visokimi dolgovi. Cene novih stanovanj so namreč dva- do trikrat višje, kot je znašala odškodnina za njihove stare domove. Župan Hasankeyfa je o tej situaciji povedal, da je z odškodnino novo stanovanje v enem obroku sposobno kupiti manj kot 5 odstotkov krajanov. Ker je DSI onemogočil nakup novega stanovanja kar dvema tretjinama okoliških prebivalcev, v celoti pa tistim, ki so prej živeli v vasi ob strugi tik pred Hasankeyfom, so se začele pojavljati govorice, da bodo v Novem Hasankeyfu zgradili na stotine dodatnih stanovanj za bogataše iz drugih delov Turčije, kar bo vodilo v popolnoma drugačno sestavo družbe in nove socialne konflikte.
Prebivalci prav tako trdijo, da so nove zgradbe zelo slabo zgrajene in da se že med gradnjo lahko opazi pomanjkljivosti. Zaskrbljeni občani pravijo, da je glavni razlog za napake pri gradnji hitrost, s katero se dela, nizka kvaliteta stavb pa bo še dodatno povečala socio-ekonomska tveganja za lokalno prebivalstvo.
Situacija z gradnjo novega naselja je sicer izbruhnila že lansko leto, ko so vladni uradniki lokalne trgovce pozvali, naj se preselijo v nove trgovske prostore, čeprav stanovanjske zgradbe še zdaleč niso bile dokončane. Na protestih jih je napadla policija, vlada pa je zaradi velikega interesa javnosti omilila svoje zahteve ter pristala na zahtevo, da se trgovine preselijo skupaj s prebivalci. Stanovanjske zgradbe, ki bi sicer morale biti končane poleti 2018, se še vedno gradijo in tako še vedno ni jasno, ali se bo prebivalstvo v letošnjem juniju sploh lahko preselilo, kot so pred nedavnim uradno napovedovali.
Prebivalstvo iz vasi Suceken, ki leži 12 kilometrov zahodno od Hasankeyfa, so leta protestirali, da želijo dobiti v last zemljo nad sedanjo vasjo, kamor bi se preselili raje kot v veliko mesto. Po več protestih v zadnjih letih so dosegli napredek in delno pripoznanje svojih zahtev, čeprav se gradnja na lokaciji, ki so si jo izbrali, še ni začela. Druga vaška skupnost v bližini, Urganli, prav tako ne sprejema predvidene lokacije za izgradnjo svoje nove vasi.
Uničenje in selitev kulturne dediščine. Pomembnost kulturne dediščine v regiji v veliki meri izhaja iz enkratnega naravnega okolja, v katerem se nahaja. Turška vlada je več let zagotavljala, da bo z odprtjem kulturnega parka tik ob Novem Hasankeyfu kulturna dediščina Hasankeyfa ohranjena. To trditev so civilne iniciative spodbijale od samega začetka, a »reševalne« akcije, ki so jih v Hasankeyfu izvedli v zadnjih letih, so dokazale, da je šlo res le za prazne besede. Leta 2016 so na tri stebre antičnega mosta čez Tigris začeli dodajati novo kamnito plast. Proces so opisovali kot restavracijo in konservatorski poseg za čas, ko bo most pod vodo. Čeprav ni jasno, ali bo tovrstna zaščita sploh delovala, so mostu že povzročili nepopravljivo škodo. Uradni program za ohranitev Hasankeyfa sestoji večinoma iz relokacije sedmih spomenikov v »Kulturni park Hasankeyf«. Priprave na preselitev prvega, grobnice Zeynel bega, so se pričele leta 2015. Celoten proces je potekal skrito pred očmi javnosti, pri njemu niso sodelovali nobeni deležniki, kar je v nasprotju z zakoni, predvsem v procesu sklepanja pogodb.
S sodelovanjem nizozemske družbe Bresser Eurasia je turška firma Er-Bu Insaat 12. maja 2017 končno uspela prestaviti grobnico. Če upoštevamo, da na svetu ni drugega podobnega primera preseljevanja tako starega (550 let) spomenika z vezivnimi sredstvi ter da je spomenik zelo krhek in v slabem stanju (na kupoli so vidne razpoke), je bila to izredno tvegana operacija. Spomenik danes stoji na svoji novi lokaciji, a ker ga ni pregledal še noben neodvisen strokovnjak_inja, ne moremo reči, kakšno škodo je utrpel med premikom.
Novo poglavje v uničevanju Hasankeyfa se je začelo okoli 10. avgusta 2017. DSI je pooblastila neko podjetje, da lahko z eksplozivom minira skale. Uradni razlog za miniranje skalnatih sten je utrjevanje jezerskega brega za čas, ko bo jez napolnjen. Država namreč želi nemudoma po tem začeti razvijati turistično dejavnost. Ob tem želijo skale porabiti tudi za zapolnitev 210 jam, ki so jih v stene izdolbli ljudje ter izgradnjo zaščitnega nabrežja okoli Grajske skale, ki bi tako postala otok sredi jezera. Razstreljevanje, ki je obsežno dokumentirano s slikami in videoposnetki, je zanetilo jezo med lokalnim prebivalstvom, organizacijami in ljudmi širom Turčije, eksplozije pa so med prebivalci Hasankeyfa, še posebej med otroki, sejale strah.[9]Lokalni prebivalci verjamejo, da je glavni namen razstreljevanja pregnati ljudi ven iz naselja ter pripraviti dovolj materiala za kasnejšo izgradnjo »antičnega« pristanišča, ki bo predstavljalo osrednjo turistično ponudbo. Ob resnem ogorčenju javnosti sta guverner Batmana kot DSI zanikala uporabo eksploziva ter izjavila, da želijo s predhodnim rušenjem zaščititi kasnejše obiskovalce.
Leta 2018 se je selitev spomenikov v Novi Hasankeyf nadaljevala prek novega mostu, katerega izgradnja je pripeljala do množičnega pogina rib v reki Tigris. Avgusta so prestavili Artuklujove terme, spet s pomočjo podjetja Bresser. V naslednjih dveh mesecih so na Grajsko skalo preselili grobnico Imama Abdullaha in Srednja vrata, letošnjega aprila pa so uradno napovedali, da bodo do julija 2019 na območje kulturnega parka v Novem Hasankeyfu prestavili še mošejo Kizlar, minaret mošeje sultana Sulejmana Koça in mošejo el Rizk. Poleg že prej omenjenega antičnega mostu so s kamnito oblogo prekrili še en spomenik. A ne glede na vse »reševalne projekte« bo več sto spomenikov še vedno končalo pod vodo, kjer bodo sčasoma propadli. Izbranih 7 spomenikov je sedaj preseljenih ven iz svojega okolja, stojijo eden zraven drugega na območju, ki ni nič drugega kot le muzej na prostem.
Leta 2019 so končali tudi zaščitni jez okoli Grajske skale, ki je grobo zarezal v krajino Hasankeyfa. Uradni namen jezu je utrditi Grajsko skalo, ki bi jo voda iz jezu sicer sčasoma uničila, saj je skala narejena iz krednih kamnin. Ravno kreda je razlog za tako čudovito morfologijo doline reke Tigris.
Prve arheološke raziskave v Hasankeyfu so se začele v 80-ih letih prejšnjega stoletja in vsi raziskovalci so izpostavili, da bi potrebovali še desetletja obsežnih znanstvenih raziskav, da bi zares razumeli izjemno vrednost kraja. Izkopavanja v zadnjih letih, med katerimi so našli kar nekaj obeliskov, so namreč pokazala, da je Hasankeyf sestrsko mesto bolj znanega kraja Göbekli Tepe (Trebušasti hrib), ki leži dobrih 200 kilometrov zahodneje in je najstarejše do danes poznano človeško svetišče. Kot Göbekli Tepe bi tudi Hasankeyf prispeval veliko k boljšemu razumevanju prvih človeških naselbin.
Kampanje proti projektu Ilisu. Iniciativa za ohranitev Hasankeyfa oz. Initiative to Keep Hasankeyf Alive (HYG), ustanovljena januarja 2006, je koalicija, ki trenutno združuje 88 organizacij: aktivistične in lokalne ekološke organizacije, nevladne organizacije (NVO-ji) za pravice žensk in človekove pravice nasploh, strokovna združenja, sindikate in prebivalce prizadetih občin. Njihov cilj je zaustaviti projekt Ilisu in si prizadevati za izboljšanje socialno-ekonomskega stanja lokalnih prebivalcev z razvojem kulturne dediščine in varstvom okolja, v katerega bodo na neposreden in demokratičen način vpleteni vsi deležniki v zadevi. Iniciativa se že od samih začetkov udejstvuje na celi vrsti področij, kot so informiranje prizadetih, javne akcije, tabori, konference, ankete, poročila, sodni postopki in sodelovanje z drugimi civilnodružbenimi organizacijami tako v Turčiji kot drugod.
V letu 2015 se je obseg dejavnosti ponovno začel širiti, a zaradi dolgotrajne vojne ostaja uspeh omejen. Ta iniciativa predstavlja najdaljšo in najintenzivnejšo kampanjo proti projektu Ilisu. Med letoma 2007 in 2013 je kampanjo v zvezi s Hasankeyfom izvajala tudi carigrajska okoljevarstvena organizacija »Doga Dernegi« (www.dogadernegi.org). Kampanja je več let vzbujala precej zanimanja, tudi v zahodni Turčiji. Leta 2009 se je nekaterim dejavnostim v podporo Hasankeyfu pridružil slavni turški pevec Tarkan, 2012/2013 pa so na dejavnosti in proteste v Hasankeyfu in Ilisuju prišli tudi aktivisti proti gradnji jezov iz Brazilije in južnega Iraka.
Med letoma 2006 in 2010 so kampanje v Turčiji tesno sodelovale s številnimi evropskimi organizacijami; ta dejavnost je bila pretežno organizirana v okviru Kampanje za Jez Ilisu oz. Ilisu Dam Campaign (www.stopilisu.com), ki je bila usmerjena predvsem proti evropskemu financiranju projekta Ilisu. V vsaj šestih evropskih državah so organizirali večdnevno akcijo, namenjeno aktivnostim, usmerjenim proti vladam, bankam ali podjetjem. Sodelovalo je ducat civilnih organizacij in na stotine ljudi, mediji pa so dogajanje več let pozorno spremljali.
Med letoma 2009 do 2011 je nastalo več iniciativ – pridružila se jim je tudi organizacija HYG – za oblikovanje vseturške koalicije v zvezi s problematiko jezov, rek in voda ter z njimi povezanih lokalnih bojev. V Ankari in Carigradu je bilo organiziranih nekaj skupnih demonstracij, vpeljali pa so tudi skupne dneva akcije. Leta 2011 se je Iniciativa za ohranitev Hasankeyfa pridružila seji Odbora ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice (CESCR), kjer je predstavila primer Ilisu. Kritičnih priporočil tega Odbora ZN turška vlada ni upoštevala. Enako se je Turčija vedla 2015, ko je kampanja za ohranitev Tigrisa in iraških mokrišč (Save the Tigris and Iraqi Marshes) primer Ilisu predstavila z iraške perspektive.
Kampanjo Save the Tigris oz. Rešimo Tigris (STC; www.savethetigris.org) s poudarkom na Iraku so iraške in druge organizacije, vključno s HYG, začele leta 2012. Osredotoča se na pravico Iračanov do vode, kar vključuje ugovore proti gradnji jeza Ilisu, pa tudi drugih uničujočih velikih jezov v Turčiji in Iranu. Kampanja po vsem Iraku opozarja na to problematiko in izvaja pritisk na iraško vlado, katere ukrepanje proti jezovom, ki kratijo pravico Iračanov do vode, je bilo do sedaj neprepričljivo. Od 2012 je v kampanjo vpletena skupina Hasankeyf Matters oz. Hasankeyf je pomemben (www.hasankeyfmatters.com), ki združuje skupino prostovoljcev iz Carigrada in Batmana. Osredotočajo se na ohranjanje kulturne dediščine Hasankeyfa.
Leta 2015 se je kampanji proti projektu Ilisu pridružilo Gibanje za Ekologijo Mezopotamije oz. Mesopotamian Ecology Movement, novonastalo krovno združenje aktivistov in organizacij v turškem Kurdistanu. Samo v letu 2015 so skupaj s HYG organizirali več kot pet demonstracij – dve od njih v Dargecitu, mestu v bližini lokacije jeza. Dvajsetega septembra 2015 je bil organiziran Prvi globalni akcijski dan za Hasankeyf (1st Global Hasankeyf Action Day). Drugi globalni akcijski dan za Hasankeyf se je odvijal 23. septembra 2017.
Marca 2016 je združenje Europa Nostra Hasankeyf izbralo kot enega od sedmih ogroženih kulturnih mest Evrope, pri čemer je pomembno vlogo imela skupina Hasankeyf Matters, podporo pa je zagotavljala tudi Iniciativa za ohranitev Hasankeyfa. Maja 2016 je Iniciativa za ohranitev Hasankeyfa v Batmanu organizirala mednarodni simpozij. Poleg spodbujanja interesa javnosti je bil namen pogovorov tudi razprava o možnostih za stopnjevanje boja in načinih, kako to doseči, pa tudi, kako bi bilo mogoče sprožiti Unescov postopek. Tako ta iniciativa kot postopek skupine Europa Nostra sta zastala, ko je bilo julija 2016 po spodletelem vojaškem udaru v Turčiji razglašeno izredno stanje.
V dneh po poskusu vojaškega udara julija 2016 je na ducate civilnih organizacij (vključno s HYG) v Carigradu, kjer je imel Unescov Odbor za svetovno dediščino (WHC) svojo 40. sejo, organiziralo »protiforum«. V državi, kjer državne inštitucije sistematično uničujejo kulturno in naravno dediščino, je bila tako izražena kritika sistema in njegovega delovanja. Na tej seji so bila – paradoksalno – mokrišča južnega Iraka vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, ne da bi pri tem prišlo do kakršnegakoli prevpraševanja projekta Ilisu. Spomladi 2017 je v Iranu več okoljevarstvenih skupin začelo kampanjo zbiranja podpisov namenjeno generalnemu sekretarju ZN z zahtevo, da ukrepa proti projektu Ilisu. Argument peticije – podpisalo jo je več kot 150,000 ljudi – je, da bo izsušitev mokrišč v južnem Iraku dodatno okrepila peščene viharje v južnem Iranu, ki so se v zadnjih treh letih že okrepili.
28. junija 2017 je več nizozemskih organizacij skupaj z Iniciativo za ohranitev Hasankeyfa priredilo protest proti nizozemski družbi Bresser; gre za malo do srednje-veliko nizozemsko podjetje s sedežem blizu Rotterdama. Le en mesec kasneje je bila podana pritožba Nizozemski nacionalni kontaktni točki (NCP) za smernice OECD, ki je avgusta 2018 zaključila, da družba Bresser pri projektu preselitve grobnice Zeynel Bega ni v celoti izpolnila pričakovanj in kriterijev dolžniške skrbnosti po smernicah. To žal ni imelo nikakršnega pozitivnega vpliva na družbo glede njenega sodelovanja pri delih v Hasankeyfu, saj je tam še naprej sodelovala pri uničevanju. 20. septembra 2017, na Drugi globalni dan akcije za Hasankeyf, so akcije organizirali v več kot 15 mestih; v Iraku so se sicer odvile le štiri akcije. To je bil rezultat širitve boja v letu 2015. Upi na zaustavitev projekta jeza Ilisu so se ponovno obudili, a politična represija je predstavljala veliko oviro.
28. aprila 2018 je bil znova organiziran dan akcije; tokrat je bil v žarišču tudi Sur, stari del mesta Diyarbakir (Amed), ki ga je turška vojska v svojih kampanjah proti civilistom popolnoma uničila. Odvile so se akcije v skoraj 20 mestih, med njimi šestih kurdskih in turških. Spomladi 2018 se je vzpostavilo novo omrežje za ekološke boje, Ekološka zveza oz. Ecology Union, v katerem ima HYG ključno vlogo. Med 6. in 8. aprilom 2019 je bil po dolgih pripravah izveden Prvi mezopotamski forum za vodo (1st Mesopotamian Water Forum), in sicer v Sulejmaniji v iraškem Kurdistanu. HYG, MEM, Hasankeyf Matters, pa še na ducate drugih civilnih organizacij se je sestalo z namenom razprave in razvoja načel za novo, demokratično in ekološko usmerjeno vodno politiko v Mezopotamiji.
Sodni procesi. Od leta 1999 se je proti projektu Ilisu začelo več sodnih procesov, a noben od njih ni bil uspešen – gradnja se ni ustavila in jez je skoraj dokončan. V Turčiji se je prvi proces proti jezu začel leta '99, osredotočal pa se je na pravico do dostopa do kulturne dediščine. Sojenje se je zaključilo leta 2010 z razsodbo, da se gradnja kljub možnemu uničenju kulturnih spomenikov lahko nadaljuje, saj gre za pomemben projekt v javnem interesu. Naslednjo tožbo je zagnala Zveza zbornic arhitektov in inženirjev (TMMOB), saj projekt ni pridobil izjave o okoljskem vplivu. Po nekaterih manjših zmagah na sojenjih je Upravno sodišče v Ankari januarja 2013 odločilo, da se mora gradnja jezu ustaviti. A projekt se je spet začel izvajati le tri mesece kasneje, saj se vlada ni podredila sodbi. V letih 2006 in 2007 je v koordinaciji HYG prek sodišča svoje zahteve želelo doseči več lokalnih prebivalcev, ki so spodbijali razlastninjenje zemlje na osnovi izrednega stanja, kar je bil standardni postopek za pridobivanje zemlje za Ilisu. Vse tožbe so bile zavrnjene. Leta 2015 so bile vložene tožbe proti odločbi o razseljevanju ljudi iz Hasankeyfa, sodbe pa so pripeljale do rahlega izboljšanja pogojev za prebivalce v naslednjem letu. Takrat je HYG vložil tudi pritožbo proti preselitvi grobnice Zeynel bega, ki pa je bila zavrnjena v nekaj mesecih. Na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) so štirje posamezniki vložili sodbo že leta 2006. Letos je sodišče po trinajstih letih tožbo za zavarovanje arheološkega območja Hasankeyf in okoliške doline reke Tigris zavrnilo z argumenti, da v Evropski konvenciji o človekovih pravicah ne obstaja univerzalna pravica posameznika do dostopa do kulturne dediščine.
Zaključne besede. Dvajsetletni boj proti projektu Ilisu je prišel v svojo kritično fazo, saj je turška vlada tik pred dokončanjem gradbenih del. A kampanja proti jezu ni izgubila upanja in volje, čeprav se napoveduje skorajšnje polnjenje rezervoarja ene najbolj kontroverznih hidrocentral v svetu. Ne vemo zagotovo, ali se bo polnjenje dejansko začelo v juniju 2019, vemo pa, da je naša dolžnost, da se do zadnjega trenutka borimo proti projektu, ki pomeni le uničenje, izkoriščanje in konflikt. V svetu je ogromno podobnih projektov, večjih in dražjih od jeza Ilisu, ki jih je ustavilo prav skupnostno delovanje in nasprotovanje javnosti. Tudi v primeru Ilisu je to še vedno možno!
Iniciativa za ohranitev Hasankeyf
Batman, Turčija
Email: hasankeyfgirisimi@gmail.com
Spletna stran:www.hasankeyfgirisimi.net
Twitter: @hasankeyfdicle
Facebook:www.facebook.com/hasankeyfyasatmagirisimi/
Poročilo dostopno na: http://www.dogadernegi.org/wp-content/uploads/2015/10/Outstanding-universal-value-of-hasankeyf-and-the-tigris-valley.pdf
Glej izjavo več organizacij glede aretacije M. Depardona na: http://www.hasankeyfgirisimi.net/?p=449
Za komentarje enega od srečanj iraški in turških predstavnikov v letu 2017 glej: http://www.savethetigris.org/the-iraqi-minister-of-water-resources-comments-on-ilisu-dam-a-positive-or-negative-development/
18 Likes
